Zaradi prostorskih razmer v slovenskih bolnišnicah in onesnaženega zraka zunaj zdravstvenih ustanov je pasivno prezračevanje prostorov bolnišnic zlasti v hladnejših letnih obdobjih, ko megleni pokrov tišči na vedno bolj onesnažena večja mesta, bolj škodljivo kot koristno. Mnoge slovenske bolnišnice so bile zgrajene še pred drugo svetovno vojno ali kmalu po njej, nekatere celo pred prvo, in mnoge na prav neprimernih lokacijah. Tudi Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKCL), čeprav je bil zgrajen v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, danes ne ustreza več sodobnim standardom, tudi glede prezračevanja, kljub stalnim, a le delnim adaptacijam, zato o ustreznem prezračevanju lahko še kar nekaj časa samo sanjamo. Prezračevanje ni samo dovajanje svežega zraka, čeprav preko filtrov, v zaprte prostore, prezračevanje je tudi odpiranje oken, za kar pa je vsaj v Ljubljani bolje, da tega ne počnemo.