bana pomeni nahajališče rude, štiavnica pa rudniško vodo – v mestu in okolici so namreč že v 16. stoletju vzpostavili napreden sistem umetno zgrajenih vodnih zbiralnikov, ki je služil potrebam rudarjenja in mestu zagotavljal pitno vodo. Po serpentinasti gozdni cesti se je razprl lep razgled nad travnike z gričkom s čudovito baročno kalvarijo. Novi grad v Banski Štiavnici so postavili v drugi polovici 16. stoletja za obrambo pred turškimi vpadi. FOTO: Marko Gams Prelepo mesto, katerega staro jedro je vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine, dolguje razcvet vse od 13. pa do 19. stoletja, ko so izčrpali rudo, najstarejšim in najbogatejšim nahajališčem zlata in srebra v Evropi. Razlog je lega ob epicentru največjega srednjeevropskega ugaslega vulkana, katerega posledice so bila bogata nahajališča plemenitih kovin in mineralov. Banská Štiavnica se je kmalu razvila v najpomembnejše rudarsko mesto v Evropi. Leta 1627 je bilo tu prvič v zgodovini rudarstva izvedeno miniranje. Dobro stoletje kasneje, leta 1735, so ustanovili rudarsko šolo (najstarejši zapis skoka čez kožo, s katerim sprejmejo novince v rudarski stan, izvira prav iz šole v Štiavnici). Marija Terezija jo je leta 1762 povzdignila v prvo rudarsko akademijo v Evropi (in s tem na svetu), ki je bila hkrati tudi prva akademija tehničnih znanosti na svetu.